Analitična psihologija, znana tudi pod imenom jungovska psihoanaliza, je oblika psihoterapije, ki se tako imenuje po svojem začetniku, švicarskem psihiatru in psihoterapevtu Carlu Gustavu Jungu.

Kot vsaka psihoterapija, se tudi v tej obliki analitik/psihoterapevt in stranka/pacient ukvarjata s klientovimi življenjskimi težavami, stiskami in simptomi, ki mu otežujejo življenje in ovirajo tok življenjske energije. Se pa jungovska analiza od drugih terapij razlikuje po tem, da daje velik poudarek sporočilom iz nezavednega - sanjam, fantazijam, ustvarjalnim simbolnim produktom (slike, pesmi, zgodbe...), telesnim simptomom, sinhronicitetnim dogodkom ... Tako rezultat oz.cilj, ki naj bi ga klient skozi  terapevtski proces dosegel, ni postavljen s strani terapevta kot nekoga, ki "več ve", pač pa se išče "prava smer in prava rešitev" v klientu samem. Jung namreč v nezavednem ni videl samo skladišča potlačenih spominov in nesprejemljivih želja, temveč tudi neusahljiv studenec psihične moči in vir zdravja.

Terapevt in klient  skupaj delata z nezavednimi in zavednimi vsebinami, z namenom vzpostavljanja psihološkega, čustvenega in življenjskega ravnotežja. Namen je zmanjšati psihološko trpljenje in težave ter izboljšati povezavo med deli psihe, tovrstna psihoterapija pa je primerna tako za tiste, ki se spopadajo z akutnimi  življenjskimi težavami in konflikti ter simptomi, kot tudi tistimi, ki si želijo psihološko napredovati in globinsko spoznati samega sebe in svojo življenjsko pot. V srcu jungovske analize je ideja, da povežemo zavedno in nezavedno na način, ki nam prinaša boljše poznavanje sebe ter omogoča občutenje novih vrednot in življenjskega smisla.

 

" Celote ne dosežemo tako, da odrežemo dele svojega bitja, temveč s povezovanjem  vseh delov v celoto."

C.G.Jung